Srce v omari


Če srce ni na mestu, gledaš, pa ne vidiš, poslušaš, pa ne slišiš, ješ in ne okusiš.

Kitajski pregovor

 

Življenje mi je po končanem študiju prineslo priložnost. Okolje, ki povezuje osebno in poslovno priložnost, sem sprejela odprtega uma in moja pot se je nadaljevala v tem okolju. Delala sem zase, torke in nedelje. Videvala druge konce sveta, vozila sanjski avto, jedla po restavracijah, kupovala znane znamke.

Na tone seminarjev in umskega učenja (tri četrt nisem prenesla v prakso). Kot meni je verjetno tudi zunanjemu opazovalcu izgledalo vse naravnost čudovito. Sledila sem korenčkom okolja in mislila, da sem to resnična jaz. Ego je cvetel, um je mislil, srce je venelo. Recept za vožnjo v prepad, a se ga nisem zavedala.

Če ne prisluhneš svojemu srcu enkrat ta glas usahne. Kakšen je po moji izkušnji v enem od prihodnjih člankov. Posledično usahne pristna strast do življenja; vsaj pri meni je bilo tako. Za delo se siliš. Potrebuješ zunanjo motivacijo in potrditev. Rezultati so temu primerni in seveda si želiš takšnih kot ti jih kaže okolje.

Na neki točki, še sama ne vem kdaj, se je začelo podirati. Kako bi pa lahko drugače videli, da nekaj v naših življenjih ne gre v pravo smer. Dnevi so bili kot neprespane noči. Počutila sem se kot stara, ravno oprana cunja na obešalniku. Vsak sestanek se je končal z glavobolom, zaradi česar sem mislila, da mi bo glavo odneslo v vesolje.

Zaprla sem svoje srce v omaro – nisem več čutila utripa življenja. Izgubila sem svoj notranji kompas, izgubila sebe. Nisem več slišala svojega srca, še manj pa čutila. Ni mi več sporočal, ni me več usmerjal. Zavedala sem se, da sem prazna življenjske energije, naboja, zagona.

V srcu kot pomaranča brez soka; kot saharski pesek, kjer nič ne raste. Se kdaj tudi ti počutiš tako? Dolgo časa sem mislila, da se je to zgodilo nekje ob izteku mojega udejstvovanja v tem okolju. Kasneje sem ugotovila, da se je zamiranje začelo že prej. Morda že v osnovni šoli, kaj pa vem. To je bila pika na i.

Šepetati je začelo: ‘Ta pot ni več zate’. Obenem kričalo: ‘Kako lahko pustiš nekaj, v kar si vložila nekaj let in ima poslovni potencial’. In šepetanje: ‘Kaj pa ti bo posel, če ti ne igram’. Iskala sem odgovore. Ne kažem s prstom na karkoli, le nase (moje življenje = moja odgovornost).

Vsako okolje je močnejše od posameznika. Sama nisem bila dovolj močna, da bi lahko sledila sebi. Nihče ni razumel. Nihče me ne bi razumel zaradi lastnih interesov. Hvaležna sem za vse. Določene izkušnje (in bolečine) se v življenju morajo zgoditi. Na mestu jih je sprejeti kot življenjsko šolo in klic po spremembi.

Zavzeto sem se posvetila in se še posvečam, da sestavljam svoj notranji svet. Zavzeto in redno kot je umivanje zob in pitje jutranje kave. Potrebuje svoj čas, morda pomoč. Moj namen ni bil doseči meni poznanega nivoja, ampak ga izgraditi višje. Da o(d)pustim, kar me odmika stran od sebe, brez pretvarjanja in mask.

V mislih mi odmeva rek: ’Klasična izobrazba ti bo nudila preživetje, rast ti bo dala bogastvo’. Poznam ga več kot 12 let in šele spoznavam njegove globine. Klasičen sistem nas o tem ne uči, niti spodbuja. Vse v naravi pa je odraz rasti. Na nas je, da se povežemo, najdemo začetno pomoč in rastemo. Svetovanja, delavnice, certifikati in knjige odpirajo nova obzorja. So začetek, odskočna deska in podpora.

Za trajen občutek izpolnjenosti je potrebna notranja preobrazba, ki je proces lastnega odnosa in delovanja. Pridobivaš notranje bogastvo, ki ustvarja zunanje. Notranje se nikoli ne more primerjati, niti zamenjati zunanjega. Vse materialno se ne more primerjati z veseljem in strastjo v srcu. Vendar je materialno pomemben del dobrega počutja.

Kako se ti počutiš v srcu? Drzni si pogledati + čutiti in stopiti na pot.

 

 

ps. Naj gre čim več src naprej.

Nove vrednote

PREBERI

Vrtnica moj’ga srca

PREBERI

Cvetna alkimija

PREBERI